Zbirka obsega 43 restavriranih lesenih kipov in dve oljni sliki. Zaradi nepopravljivih poškodb sta dva kipa razstavljena le v ostankih. Avtorstvo tako kipov kot slik ni znano.
Čeprav je Matej Vrečer (župnik v Šmarju in graditelj kalvarije) ob smrti l. 1758 za urejanje kalvarijskih kapel nastavil puščavnika in za njihovo vzdrževanje namenil ogromno denarja, so začele kapele kmalu propadati. nekateri kipi so bili razmetani že leta 1778. Kljub obnovam v 19. in 20. stoletju so bile kiparske skupine tako resno ogrožene, da jih je restavratorski center leta 1984 umaknil v svoj depo.
Temeljita obnova kapel se je na pobudo Občine Šmarje pri Jelšah in tedanjega župana Jožeta Čakša začela 2000, ko so začeli restavratorji pod vodstvom akademske restavratorke Nuške Dolenc Kambič z intenzivnimi konservatorsko-restavratorskimi posegi. Sočasno so začeli tudi z izdelovanjem kopij, ki v kapelah verodostojno nadomeščajo originalne kipe.
Mag. Nuška Dolenc Kambič je za izjemno uspešno zasnovo in izvedbo konserviranja-restavriranja kipov baročne kalvarije iz Šmarja pri Jelšah ter izdelavo in postavitev kopij na izvirni lokaciji leta 2016 prejela priznanje Mirka Šubica.
Stalna postavitev zbirke 45 originalnih lesenih polihromiranih plastik v Muzeju baroka Šmarje pri Jelšah je delo Mete Hočevar, priznane arhitektke, kostumografke in režiserke, utemeljiteljice sodobne slovenske scenografije, dobitnice številnih priznanj in Prešernove nagrajenke. Kot arhitekta je Hočevarjeva z odgovornim projektantom Marijanom Čebelo in s celjskim podjetjem Studio List sodelovala že pri rekonstrukciji starega župnijskega gospodarskega objekta v muzej in s središčnim prostorom – dvovišinsko kapelo s prizorom križanja – nakazala bistvo pripovedi Muzeja baroka v Šmarju pri Jelšah. S tesnim sodelovanjem z restavratorko Nuško Dolenc Kambič in z novim pristopom postavitve je kipe obiskovalcem približala na poseben način.
Sama je to opisala z besedami: »Odločila sem se, da (kipi) niso na podstavkih, da stojijo kar med nami, obiskovalci, da so v dialogu z mano, da so le na lesenih tleh, smrekovih deskah. Prav to, da postaneva s kipom na poseben način znanca iz teh krajev in preteklosti, je vznemirjujoče.«